MOJA ZGODBA
Moje otroštvo je bilo polno strahu….dejansko se dolgo časa nisem mogla spomniti ničesar drugega iz svojega otroštva kot grozljivega strahu. Strah me je bilo za lastno življenje, strah me je bilo za mamo, strah me je bilo za sestre in brata. Nisem upala zaspati, ker sem se bala, da bo nas oče vse ubil. Zvečer sem premišljevala o tem, kako bi lahko izmaknila nož in ga nesla s sabo v posteljo, da se bom lahko branila. Tam do desetega leta starosti, sem lahko jedla, ko mi je bilo dovoljeno in koliko mi je bilo odmerjeno- velikokrat je to bilo nič in sem bila lačna ali pa je bilo tisto kar sem jedla v vrtcu in šoli edini obrok v dnevu- bodisi, ker ni bilo kaj dati na mizo ker je oče vse zapil, pozneje pa, ko več ni pil, pa so bile faze totalne ponorelosti in nam ni dal. Spomnim se dogodka, ko smo dobili obiske in so nam otrokom, prinesli pomaranče. Ko so obiski odšli je oče pomaranče, namenjene nam otrokom razrezal, midve s sestro pa sva jih morale odnesti na gnojišče, samo da jih ne bi jedli. Velikokrat je naredil tako, da se je on najedel, potem pa hrano za nas vrgel ,samo da nismo jedli. Veliko sem bila tudi tepena in to tako močno, da nisem mogla po teden dni v šolo, saj sem bila vsa otečena od udarcev in v zeleno-vijolično-črnih modricah, da se nisem prepoznala, ko sem se pogledala v ogledalo. Namreč, ko je našega očeta popadla njegova jeza, je dobesedno ponorel in se začel izživljati na nas in je ves svoj bes in jezo zlil na mamo in nas otroke z udarci in trpinčenjem. Imel je veliko metod mučenja in trpinčenja, vse pa so bazirale na ustrahovanju in kazanju moči na različne načine ali na fizičnem ali psihičnem nivoju. Navzven, pred drugimi ljudmi, pa je bil kot med in mleko, prijazen, ustrežljiv, umirjen, deloven,…. Celo otroštvo sem bila bolna: imela sem nenehna vnetja grla –angine, kronični bronhitis, vnetja mehurja, težave z ledvicami. Dostikrat sem pobegnila iz vrtca, ko se je bližala ura odhoda domov, ker sem se bala iti domov, imela histerične napade…..pozneje v šoli, pa sem želela biti nevidna in sem bila najbolj srečna če me nihče nič ni vprašal.
Ko sem bila stara deset let je moja mama zbrala pogum, in očeta zapustila. Še danes sem ji hvaležna za to odločitev, kajti bog ve, kaj bi bilo z nami, če bi ostali. Takrat sem končno prvič v življenju šla spat brez strahu, in se najedla do sitega. Nekaj let smo živeli pri babici potem pa smo se preselili v blok v enosobno stanovanje. Živeli smo zelo skromno, moji čevlji so bili tako ponošeni, da so imeli luknjast podplat in so moja stopala bila vedno mokra, ko je deževalo –drugih pa nisem imela. Moji mami ni bilo lahko vzgajati in vzdrževati 4 odraščajoče otroke. Z eno delavsko plačo je bilo skrajno težko. Kot otrok, se tega nisem zavedala v polnosti, ampak danes si lahko predstavljam, da moja mama najbrž marsikatero noč ni zatisnila očesa od skrbi kako bo nas nahranila in oblekla. Cel čas je seveda zaostajala s plačilom položnic in imela kredit, ker drugače ni šlo (oče je v podjetju kjer je delal dal odpoved, samo, da ni moral plačevati preživnine). Da sem imela knjige in zvezke v srednji šoli, sem s sestro čez poletje okopavala sladkorno peso preko Kmetijske zadruge. Sama sem najprej po končani osnovni šoli razmišljala, da ne bi nadaljevala šolanja, ampak si takoj poiskala službo in tako pomagala mami finančno, vendar mama tega ni dovolila. Vztrajala je, da grem v srednjo šolo in si pridobim poklic. Izbrala sem triletno tekstilno šolanje, saj je takrat Mura bila veliko podjetje, kjer nas je čakala takoj po šolanju služba. Srednje šolska leta imam v zelo lepem spominu, saj sem dobila razredničarko, ki mi je bila kot druga mama, in sošolci smo se zelo lepo razumeli med seboj, bili smo res povezan razred, jaz sem se počutila varno in sprejeto. V srednješolskih letih sem nekako prvič v življenju zadihala s polnimi pljuči(in zamislite moj kronični bronhitis je izzvenel, kar sam od sebe), mladostno, brezskrbno, najstniško življenje. Vendar so ta tri leta minila kot blisk in kaj hitro me je dohitela vsa realnost tega sveta. Zaposlila sem se v Muri in to je bila tlaka od jutra do večera, nočne, vse sobote, 12, 16 urni delovnik na normi- pa lahko rečem ,da je meni še bilo dobro, saj nisem imela družine, otrok, za katere bi morala poskrbeti. Lahko pa si mislite kako je bilo ženskam, ki so imele majhne otroke in jih je po tako napornem delavniku še doma čakalo delo kuhanja, pospravljanja, učenja z otroki,…. Pogoji dela so bili slabi, odnosi so bili slabi, če si samo odprl usta, pa so ti nadrejeni rekli: veš kje je kadrovska- lahko si greš po delavsko knjižico. Tako sem ubogljivo delala in bila srečna, da imam vsaj službo in redno plačo, da lahko pomagam mami pri položnicah, pa tudi drugače, saj so pri hiši bili še trije šoloobvezni otroci.
Pri 21 letih sem se osamosvojila, saj sem dobila preko stanovanjske majhno garsonjero. Najprej mi ni bilo za iti, saj sem bila zelo navezana na mamo, pa tudi skrbelo me je kako bo mama z eno plačo in tremi otroki, vendar je bila zopet mama tista, ki je rekla: Pojdi in si ustvari svoje življenje! Mama mi finančno ni mogla pomagati, sem pa vsak dan šla domov, kjer me je na mizi čakal pogrnjen krožnik, kar je meni pomenilo izredno veliko. Takrat so se tudi že začele kazati prve težave z bratom, ki je zelo pogrešal moško avtoriteto, očetovske vloge, pa mu seveda mama ni mogla nadomestiti(vsi, ki ste samohranilci zelo dobro razumete o čem govorim) in tako je zapadel v družbo starejših fantov, bil zelo vodljiv ,kar je na koncu pripeljalo do tega, da je stopil v peklenski svet drog. Mama in tudi mi vsi ostali ,smo zelo trpeli zaradi vsega kar se je dogajalo z bratom v času njegove odvisnosti, ki je trajala več kot deset let. Bili smo priča marsičemu, v nenehnem strahu da bo umrl, najhujše pa je, ko gledaš človeka, ki ga imaš rad kako trpi in se uničuje, pa mu ne moreš pomagati.
Pri 22 sem se poročila; z Davorjem sva živela skromno, dolgo nisva imela postelje in sva spala kar na tleh na žimnici, a sva bila kljub skromnemu življenju srečna ,mlada, zaljubljena, vse to nama je bilo romantično ……
Pri šestindvajsetih sem odprla podjetje – raznašala sem časopis in čistila. Lahko rečem, da sva delovna kot sva, poslovno hitro napredovala in se mi je pri delu pridružil tudi Davor. Vendar sva se kljub delovni vnemi ves čas vrtela v začaranem krogu v katerem je dela bilo dovolj, denarja pa premalo. Na eni strani, nisva znala postaviti realne in poštene cene za svoje delo, saj sva se bala da ne bova imela dovolj dela, po drugi strani pa zaradi neplačnikov- podjetij, ki so šla v stečaj in med ostalimi tudi nam ostala dolžna za opravljene storitve. Seveda državo to ni zanimalo in je pričakovala da so prispevki in davki poplačani. Vendar sva vztrajala in se borila na trgu, tako kot vsi ostali….
Leta 2007 pa sem doživela zame hud življenjski udarec, ki je moje življenje pretresel do temeljev, mene pa popolnoma sesul –umrla mi je mama. Zelo sem bila povezana s svojo mamo in zelo sem bila navezana nanjo. Ko je umrla, se mi je dobesedno sesul svet, saj sem jo vedno čutila kot neko varnost, kot osebo, ki me je razumela in kateri sem se lahko zaupala brez strahu, da me bo obsojala. Vedela sem, da me mama ima rada in sprejema takšno kot sem. Z njeno smrtjo, je z vso silovitostjo butnil na površje moj ranjen otrok, moj zapuščeni otrok, vsa moja dolgo zadrževana in potisnjena bolečina. Čutila sem, da sem izgubila tisto vez, ki me je varovala in ščitila od otroštva. Maminega odhoda nisem in nisem mogla preboleti, nikakor nisem mogla sprejeti, da me je zapustila. V sebi sem strašno trpela, kot robot sem izpolnjevala svoje vsakodnevne obveznosti v sebi pa sem umirala, jokala za mamo, počutila sem se kot, da del mene manjka, kot da od njene smrti naprej nisem več popolna in cela. Kar nekaj let sem se tako mučila sama s sabo, dokler leta 2012 nisem zmogla več. Enostavno sem ostala popolnoma brez moči za karkoli, življenje mi ni imelo nobenega smisla več, za posel mi je postalo popolnoma vseeno …. in takrat sem poiskala pomoč- odločila sem se za energijsko zdravljenje, začela sem brati knjige, začela sem obiskovati delavnice samopomoči, in tako korak po korak začela zdraviti svoje ranjeno srce, zdraviti svoje travmatično otroštvo, spreminjati vzorce in prepričanja po katerih sem živela in delovala, in skozi samo raziskovanje začela odkrivati svoje talente, darove, spoznavati, da sem veliko več kot sem mislila, da sem. Moja pot zdravljenja, je znotraj mene v parih letih sprožila tako transformacijo, da še danes včasih kar odprtih ust opazujem samo sebe in se sprašujem: Klaudija, pa kaj si to res ti, kje si se skrivala vsa ta leta? Ja vse to sem jaz; pa še veliko več. Žal sem veliko let bila skrita in potisnjena v nek temačen kot pod debelimi plastmi ranjenosti, bolečine, strahu, jeze, občutka nevrednosti, občutka nemoči, razočaranja, ujeta v prepričanja in vzorce, ki so mi jih dali starši, vrtec, šola, družba.
Ampak enkrat, ko sem plast za plastjo začela zdraviti vso to bolečino, vse te udarce in rane, odstranjevati vsa prepričanja, ki so dejansko bila moje omejitve, sem z vsakim dnem postajala bolj močna, mirna v srcu, tolerantna, hvaležna, bila pripravljena odpustiti, se začela imeti rada takšna kot sem, začela dopuščati, da izpod površine obstaja še nekaj dosti večjega in lepšega. Začela sem pisati, se izražati na glas, brez strahu, da bom utišana z udarci. Začela sem vsak dan vedno več živeti sebe. Začela sem odkrivati, da lahko pomagam, da je vse to kar sem doživela, imelo nek smisel, nek višji namen, da mi je dalo empatijo in sočutje in dovolj ljubezni, da lahko pomagam vsem tistim, ki so trpeli in bili ranjeni kot otroci in tudi odrasli ljudje… Na svoje otroštvo danes gledam drugače in ga tudi doživljam drugače. Spomnim se igre s sestro, s sosedovimi otroki, plezanja po drevesih, igranja med dvema ognjema, balinanja,… vseh tistih lepih trenutkov, ki so dolga leta bili skriti pod plastjo udarcev, solz in bolečine.
Zdaj tudi vem, da je vse moje zunanje doživljanje in dojemanje sveta- kot nevarnega, neljubečega, sovražnega okolja, polnega krivic in trpljenja v veliki meri bilo pogojeno z dogodki in izkušnjami iz mojega otroštva. Moj notranji svet poln bolečih spominov, ran, poln nemoči majhnega otroka in razvrednoten vsega dostojanstva, se mi je zrcalil v odraslem življenju skozi odnose in izkušnje, vendar le zato, da me je spodbudil in pripravil do tega ,da sem začela skozi samo raziskovanje -zdravljenje spoznavati svojo lastno bit, lastno vrednost, – ter vrednost vseh dosedanjih izkušenj in razumevanje le- teh.
Danes vodim meditacije, delavnice, individualne terapije in svetovanja in zame je to kot čudež. Na nobeno delavnico nisem šla z mislijo da bom pridobila certifikat. Kje pa! Velikokrat nisem niti vedela, da bomo certifikat dobili! Moj edini motiv je bil, da pomagam sebi, da bom jaz dobro, da ozdravim nekaj znotraj sebe, kar me omejuje in povzroča bolečino. Vendar sem kot pridna učenka upoštevala predano znanje, ki sem ga pridobila in ga vpeljala v svoje vsakodnevno življenje, ter tudi začela deliti med druge. Danes je edino vprašanje, ki si ga postavim vsako jutro: Kako lahko jaz s svojimi mislimi, besedami in dejanji obogatim in izboljšam svet v katerem želim živeti?
VSI SMO ENO IN POVEZANI MED SEBOJ – to ni nekaj, na kar bi človek imel vpliv, takšen je zakon Univerzuma, ki velja za vse ljudi. Tako kot je resnica tudi ta, da smo vsi duhovna bitja, pa naj verjamemo v angele ali pa ne, naj verjamemo v alternativo ali pa ne, naj verjamemo v Boga ali pa ne. Enostavno tako je.
Moje zgodbe ni konec, kje pa! Življenje piše najrazburljivejše romane in jaz se veselim vsakega novega dne. Na življenje gledam kot na razburljivo dogodivščino, potovanje, ki zna biti nepredvidljivo, na trenutke naporno, vendar istočasno skrajno zanimivo in enkratno doživetje. Ko se ozrem okrog sebe vidim vse, saj nisem slepa, ampak jaz sem tista, ki izbiram komu in čemu bom namenila pozornost, kako se bom odzivala na vse, kar me obdaja in tvori mojo zgodbo. Ko mi pride kdo na delavnico ali pa individualno svetovanje in vpraša: »pa toliko let že delam na sebi, kdaj bo enkrat konec« je moj odgovor sledeči: Dragi moji, nikoli ni konec . Evolucija Zmelje, Vesolja, naše Zavesti -to je neprekinjen in večen proces, ki se odvija včasih hitreje in včasih počasneje, vendar se dogaja ves čas. Na nas je samo ,da sledimo temu procesu in da se potrudimo, da v danem trenutku naredimo največ kar moremo in se na ta način izognemo ponavljanju učnih lekcij…..
Na svoje življenje, danes gledam z neizmerno hvaležnostjo. Imam streho nad glavo, ljubečo družino, majhen a dragocen krog pravih in iskrenih prijateljev, pri svojem delu pa spoznavam vedno nove ljudi in spletam nove dragocene vezi, ki bogatijo moje življenje in me učijo, da ostajam odprt, sočuten in razumevajoč človek.
In najvažnejše? IMAM SEBE. Ne primerjam se več z drugimi, ne iščem zunaj sebe potrditve o lastni vrednosti. Ne iščem in ne hrepenim po tem da mi drugi govorijo in kažejo da sem vredna ljubezni in dober človek. Že dolgo več ne dovolim, da me drugi teptajo in ukazujejo in govorijo kako naj živim svoje življenje. Upam povedati na glas, kaj mislim in se znam postaviti sama zase.
Tukaj sem in se ne skrivam. In vsakemu lahko rečem na glas, kajti govorim in delujem na podlagi lastnih izkušenj: da se , transformacija vsakega posameznika je možna in dosegljiva, ampak zanjo je potrebna močna odločitev in iskreno soočanje – v prvi vrsti s samim seboj.
Iz srca, Klaudija