MOJA ZGODBA

MOJA ZGODBA

Moje otroštvo je bilo polno strahu….dejansko se dolgo časa nisem mogla spomniti ničesar drugega iz svojega otroštva kot grozljivega strahu. Strah me je bilo za lastno življenje, strah me je bilo za mamo, strah me je bilo za sestre in brata. Nisem upala zaspati, ker sem se bala, da bo nas oče vse ubil. Zvečer sem premišljevala o tem, kako bi lahko izmaknila nož in ga nesla s sabo v posteljo, da se bom lahko branila. Tam do desetega  leta starosti, sem lahko jedla, ko mi je bilo dovoljeno in koliko mi je bilo odmerjeno- velikokrat je to bilo nič in sem bila lačna ali pa je bilo tisto kar sem jedla v vrtcu in šoli edini obrok v dnevu- bodisi, ker ni bilo kaj dati na mizo ker je oče vse zapil,pozneje pa, ko  več ni pil, pa so bile faze totalne  ponorelosti  in nam ni dal. Spomnim se dogodka, ko smo dobili obiske in so nam otrokom, prinesli pomaranče. Ko so obiski odšli je oče pomaranče, namenjene  nam otrokom  razrezal,  midve s sestro pa sva jih morale odnesti na  gnojišče, samo da jih ne bi jedli. Velikokrat je naredil tako, da se je on najedel, potem pa hrano za nas vrgel ,samo da nismo jedli. Veliko sem bila tudi tepena in to tako močno, da nisem mogla po teden dni v šolo, saj sem bila vsa otečena od udarcev in v zeleno-vijolično-črnih modricah, da se nisem prepoznala, ko sem se pogledala v ogledalo. Namreč, ko je našega očeta popadla njegova jeza,je dobesedno ponorel in se začel izživljati na nas in je ves svoj bes in jezo zlil na mamo in nas otroke z udarci in trpinčenjem. Imel je veliko  metod mučenja in trpinčenja, vse pa so bazirale na ustrahovanju in kazanju moči na različne načine ali na fizičnem ali psihičnem nivoju. Navzven, pred drugimi ljudmi, pa je bil kot med in mleko, prijazen, ustrežljiv, umirjen, deloven,….   Celo otroštvo  sem bila bolna: imela sem nenehna vnetja grla –angine, kronični bronhitis, vnetja mehurja, težave z ledvicami. Dostikrat sem pobegnila iz vrtca, ko se je bližala ura odhoda domov, ker sem se bala iti domov, imela histerične napade…..pozneje v šoli, pa sem želela biti nevidna in sem bila najbolj srečna če me nihče nič ni vprašal.

Ko sem bila stara deset let je moja mama zbrala pogum, in očeta zapustila. Še danes sem ji hvaležna za to odločitev, kajti bog ve, kaj bi bilo z nami, če bi ostali. Takrat sem končno prvič v življenju  šla spat brez strahu, in se najedla do sitega. Nekaj let smo živeli pri babici potem pa smo se preselili v blok v enosobno stanovanje. Živeli smo zelo skromno, moji čevlji so bili tako ponošeni, da so imeli luknjast podplat in so moja stopala bila vedno mokra, ko je deževalo –drugih pa nisem imela. Moji mami ni bilo lahko vzgajati in vzdrževati  4 odraščajoče otroke. Z eno delavsko plačo je bilo skrajno težko. Kot otrok,  se tega nisem zavedala v polnosti, ampak  danes si lahko predstavljam, da moja mama najbrž marsikatero noč ni zatisnila očesa od skrbi kako bo nas nahranila in oblekla.  Cel čas je seveda zaostajala s plačilom položnic in imela kredit, ker drugače ni šlo (oče je v podjetju kjer je delal dal odpoved, samo, da ni moral plačevati preživnine). Da sem imela knjige  in zvezke  v srednji šoli,sem  s sestro čez poletje okopavala sladkorno peso preko Kmetijske zadruge. Sama sem najprej po končani osnovni  šoli razmišljala, da ne bi nadaljevala šolanja, ampak si takoj poiskala službo in tako pomagala mami finančno, vendar mama tega ni dovolila. Vztrajala je, da grem v srednjo šolo in  si pridobim poklic. Izbrala sem triletno  tekstilno šolanje, saj je takrat Mura  bila veliko podjetje, kjer nas je čakala takoj po šolanju služba. Srednje šolska leta imam v zelo lepem spominu, saj sem dobila razredničarko, ki mi je bila kot druga mama, in sošolci smo se  zelo lepo razumeli med seboj, bili smo res povezan razred, jaz sem se počutila varno in sprejeto. V srednješolskih letih sem nekako prvič v življenju zadihala s polnimi pljuči(in zamislite moj kronični bronhitis je izzvenel, kar sam od sebe), mladostno, brezskrbno, najstniško življenje. Vendar so ta tri leta minila kot blisk in kaj hitro me je dohitela vsa realnost tega sveta. Zaposlila sem se v Muri in to je bila tlaka od jutra do večera, nočne, vse sobote,  12, 16 urni delovnik na normi- pa lahko rečem ,da je meni še bilo dobro, saj nisem imela družine, otrok, za katere bi morala poskrbeti. Lahko pa si mislite kako je bilo ženskam, ki so imele majhne otroke in jih je po tako napornem delavniku še doma čakalo delo kuhanja, pospravljanja,učenja z otroki,…. Pogoji dela  so bili slabi, odnosi so bili slabi, če si samo odprl usta, pa so ti nadrejeni rekli: veš kje je kadrovska- lahko si greš po delavsko knjižico.  Tako sem ubogljivo delala in bila srečna,da imam vsaj službo in redno plačo, da lahko pomagam mami pri položnicah, pa tudi drugače, saj so pri hiši bili še trije šoloobvezni otroci.

Pri 21 letih sem se osamosvojila, saj sem dobila preko stanovanjske majhno garsonjero. Najprej mi ni bilo za iti, saj sem bila zelo navezana na mamo, pa tudi skrbelo me je kako bo mama z eno plačo in tremi otroki, vendar je bila zopet mama tista, ki je rekla: Pojdi  in si ustvari svoje življenje! Mama mi finančno ni mogla pomagati, sem pa vsak dan šla domov, kjer me je na mizi čakal pogrnjen krožnik, kar je meni pomenilo izredno veliko. Takrat  so se tudi že začele kazati prve težave z bratom, ki je zelo pogrešal moško avtoriteto, očetovske vloge, pa mu seveda mama ni mogla nadomestiti(vsi, ki ste samohranilci zelo dobro razumete o čem govorim) in tako je zapadel v družbo starejših fantov, bil zelo vodljiv ,kar je na koncu pripeljalo do tega, da je stopil v peklenski svet drog. Mama in tudi mi vsi ostali ,smo zelo trpeli zaradi vsega kar se je dogajalo z bratom v času njegove odvisnosti, ki je trajala več kot deset let. Bili smo priča marsičemu, v nenehnem strahu da bo umrl,najhujše pa je, ko gledaš človeka, ki ga imaš rad kako trpi in se uničuje, pa mu ne moreš pomagati.

Pri 22 sem se poročila; z Davorjem sva živela skromno, dolgo nisva imela postelje in sva spala kar na tleh na žimnici, a sva bila kljub skromnemu življenju  srečna ,mlada, zaljubljena, vse to nama je bilo romantično ……

Pri šestindvajsetih sem odprla podjetje – raznašala sem  časopis in čistila. Lahko rečem, da sva delovna kot sva, poslovno  hitro napredovala  in se mi je pri delu pridružil tudi Davor. Vendar sva se  kljub delovni vnemi ves čas vrtela v začaranem krogu v katerem je dela bilo dovolj, denarja pa premalo. Na  eni strani, nisva znala postaviti realne in poštene cene za svoje delo, saj sva se bala da ne bova imela dovolj dela,po drugi strani pa  zaradi neplačnikov- podjetij, ki so šla v stečaj in med ostalimi tudi nam ostala dolžna za opravljene storitve. Seveda državo to ni zanimalo in je pričakovala da so prispevki in davki poplačani. Vendar sva vztrajala in se borila na trgu, tako kot vsi ostali….

Leta 2007 pa sem doživela  zame hud življenjski udarec, ki je moje življenje pretresel do temeljev, mene pa popolnoma sesul –umrla mi je mama. Zelo sem bila povezana s svojo mamo in zelo sem bila navezana nanjo. Ko je umrla, se mi je dobesedno sesul svet, saj sem jo vedno čutila kot neko varnost, kot osebo, ki me je razumela in kateri sem se lahko zaupala brez strahu, da me bo obsojala. Vedela sem, da me mama ima rada in sprejema takšno kot sem.  Z njeno smrtjo, je z vso silovitostjo butnil na površje moj ranjen otrok, moj zapuščeni otrok,vsa moja dolgo zadrževana in potisnjena bolečina. Čutila sem, da sem izgubila  tisto vez, ki me je varovala in ščitila od otroštva. Maminega odhoda nisem in nisem mogla preboleti, nikakor nisem mogla sprejeti, da me je zapustila. V sebi sem strašno trpela,  kot robot sem izpolnjevala  svoje vsakodnevne obveznosti v sebi pa sem umirala, jokala  za mamo, počutila sem se kot, da del mene manjka, kot da od njene smrti naprej nisem več popolna in cela. Kar nekaj let sem se tako mučila sama s sabo, dokler leta 2012 nisem zmogla več. Enostavno sem ostala popolnoma brez moči za karkoli, življenje mi ni imelo nobenega smisla več, za posel mi je postalo popolnoma vseeno …. in takrat sem poiskala pomoč- odločila sem se  za energijsko zdravljenje, začela sem brati knjige, začela sem obiskovati delavnice samopomoči, in tako korak po korak začela zdraviti svoje ranjeno srce, zdraviti svoje travmatično otroštvo,spreminjati vzorce in prepričanja po katerih sem živela in delovala, in skozi samo raziskovanje začela odkrivati svoje talente, darove, spoznavati, da sem veliko več kot sem mislila, da sem. Moja pot zdravljenja, je znotraj mene v parih letih  sprožila tako  transformacijo, da še danes včasih kar odprtih ust opazujem samo sebe in se sprašujem:  Klaudija, pa kaj si to res ti, kje si se skrivala vsa ta leta? Ja vse to sem jaz; pa  še veliko več. Žal sem veliko let bila skrita in potisnjena v nek temačen kot pod  debelimi plastmi ranjenosti, bolečine, strahu, jeze, občutka nevrednosti, občutka nemoči, razočaranja, ujeta v prepričanja in vzorce, ki so mi jih dali starši, vrtec, šola, družba.

Ampak enkrat, ko sem plast za plastjo začela zdraviti vso to bolečino, vse te udarce in rane, odstranjevati  vsa prepričanja, ki so dejansko bila moje omejitve, sem  z vsakim dnem postajala bolj močna, mirna v srcu, tolerantna, hvaležna,  bila pripravljena odpustiti,se začela imeti rada takšna kot sem, začela dopuščati, da izpod površine obstaja še nekaj dosti večjega in  lepšega. Začela sem pisati, se izražati na glas, brez strahu, da bom utišana z udarci. Začela sem vsak dan vedno več  živeti sebe. Začela sem odkrivati, da lahko pomagam, da je vse to kar sem doživela, imelo nek smisel,nek višji namen, da mi je dalo empatijo in sočutje in dovolj ljubezni, da lahko pomagam vsem tistim,  ki so trpeli in bili ranjeni kot otroci in tudi odrasli ljudje… Na svoje otroštvo danes gledam drugače in ga tudi doživljam drugače. Spomnim se igre s sestro,  s sosedovimi otroki, plezanja po drevesih, igranja med dvema ognjema, balinanja,… vseh tistih lepih trenutkov, ki so dolga leta bili skriti pod plastjo udarcev, solz in bolečine.

Zdaj tudi vem, da je vse moje zunanje doživljanje in dojemanje  sveta-  kot nevarnega, neljubečega, sovražnega okolja, polnega krivic in trpljenja  v veliki meri  bilo pogojeno z dogodki in izkušnjami iz mojega otroštva. Moj notranji svet poln  bolečih spominov, ran, poln nemoči majhnega otroka  in razvrednoten vsega dostojanstva, se mi je zrcalil v odraslem življenju skozi odnose in izkušnje, vendar le zato, da me je spodbudil in pripravil do tega ,da sem začela skozi  samo raziskovanje -zdravljenje  spoznavati svojo lastno bit, lastno vrednost, – ter  vrednost vseh dosedanjih izkušenj in razumevanje le- teh.

Danes vodim meditacije, delavnice, individualne terapije in svetovanja in zame je to kot čudež. Na nobeno delavnico nisem šla z mislijo da bom pridobila certifikat.  Kje pa! Velikokrat nisem niti vedela, da bomo certifikat dobili! Moj edini motiv je bil, da pomagam sebi, da bom jaz dobro,da ozdravim nekaj znotraj sebe, kar me omejuje in povzroča bolečino. Vendar sem kot pridna učenka upoštevala predano znanje, ki sem ga pridobila in ga vpeljala v svoje vsakodnevno življenje, ter tudi začela deliti med druge.

Tako zdaj vodim meditacije, svetujem, delam angelske readinge, vodim delavnice, ustvarjam, organiziram dogodke, skratka na različne načine predajam osvojeno znanje in delim svoje darove v svet. Tudi tukaj so bili določeni izzivi in lekcije – o ja! Kaj kmalu po tem, ko sem začela javno delovati  sem spoznala,da tudi tisti, ki poučujejo jogo ali igrajo na gonge(na primer) imajo svoje strahove, so kljub svojemu delovanju lahko negotovi znotraj sebe ali pa samo z velikim egom, tako kot vsi ljudje.  In so mi metali polena pod noge,ker so se čutili ogrožene, se delali prijazne in mi pred menoj dajali podporo, za mojim hrbtom pa je bila druga pesem, ali pa sem jim bila zanimiva samo zato, ker so želeli  izkoristili moje organizacijske sposobnosti in veščine komunikacije, v resnici pa me niso podpirali. Kmalu sem spoznala, da kljub številnim duhovnim delavnicam in prebranim knjigam na to temo, še vedno smo samo ljudje iz krvi in mesa s svojimi vsakodnevnimi težavami in nerazčiščeno preteklostjo in eksistencialnimi strahovi, ki vplivajo na to, kako delujemo in se obnašamo. In hvaležna sem na tej lekciji, ker me je naučila, delati in sodelovati s tistimi ljudmi, ki me podpirajo na moji poti.  Ne čutim se ogroženo od nikogar, kajti vem, da je slediti sebi in delati iz srca, največje darilo, ki ga lahko damo sebi in drugim in da smo za vsako besedo, dejanje, ki med ljudi prinaša svetlobo nagrajeni. Osebno menim, da  za vsakega od nas obstaja prostor pod soncem, in dovolj velik kos pogače, da se lahko najemo do sitega.

VSI SMO ENO IN POVEZANI MED SEBOJ – to ni nekaj, na kar bi človek imel vpliv, takšen je zakon Univerzuma, ki velja za vse ljudi. Tako kot je resnica tudi ta, da smo vsi duhovna bitja, pa naj  verjamemo v angele ali pa ne, naj verjamemo v alternativo ali pa ne, naj verjamemo v Boga ali pa ne. Enostavno tako je.

Moje zgodbe ni konec, kje pa!  Življenje piše najrazburljivejše romane in jaz se veselim vsakega novega dne.  Na življenje gledam kot na razburljivo dogodivščino, potovanje, ki zna biti nepredvidljivo, na trenutke naporno,vendar istočasno skrajno zanimivo in enkratno doživetje. Ko se ozrem okrog sebe vidim vse, saj nisem slepa, ampak jaz sem tista, ki izbiram komu in čemu bom namenila pozornost, kako se bom odzivala na vse, kar me obdaja in tvori mojo zgodbo. Ko mi pride  kdo na delavnico ali pa individualno svetovanje in vpraša: »pa toliko let že delam na sebi, kdaj bo enkrat konec« je moj odgovor sledeči: Dragi moji, nikoli ni konec . Evolucija Zmelje, Vesolja, naše Zavesti  -to je neprekinjen in večen proces, ki se odvija sicer res, včasih  hitreje in včasih počasneje, vendar se dogaja ves čas. Na nas je samo ,da sledimo temu procesu in da se potrudimo, da v danem trenutku naredimo največ kar moremo in se na ta način izognemo ponavljanju učnih lekcij…..

Na svoje življenje, nase, družino, posel, danes gledam z neizmerno hvaležnostjo. Imam streho nad glavo, dovolj dela, sestre žive in zdrave, brata ki se je uspel izvleči iz pekla drog, čudovitega nečaka in nečakinjo, soproga, ki je moj steber in moja največja podpora, prijateljico, s katero sva skupaj v dobrem in slabem od najstniških let,……

In najvažnejše? IMAM SEBE.  Ne primerjam se več z drugimi, ne iščem zunaj sebe potrditve o lastni vrednosti. Ne iščem in ne hrepenim po tem da mi drugi govorijo in kažejo da sem vredna ljubezni in dobra oseba. Že dolgo več ne dovolim, da me drugi teptajo in ukazujejo in govorijo kako naj živim svoje življenje. Upam povedati na glas kaj mislim in se znam postaviti sama zase.

Neee, pot  še zdaleč ni vedno lahka, vendar je taka kot smo si jo sami izbrali, in prav je, da znamo sprejeti to odgovornost. Da znamo sprejeti, kar nam je Vesolje namenilo, da znamo sprejeti, za kar se je naša duša odločila. Zato se ne upiram več.  Tudi, ko mi kaj ni pogodu, ali  se ne odvija po mojih načrtih –odmahnem z roko in rečem : dobro- tudi tako bo dobro, in tudi to bo minilo.

Tukaj sem in se ne skrivam.  In vsakemu lahko rečem na glas, kajti govorim in delujem na podlagi lastnih izkušenj:da se , transformacija vsakega posameznika je možna in dosegljiva, ampak zanjo je potrebna močna odločitev in  iskreno soočanje – v prvi vrsti s samim seboj.

Iz srca, Klaudija