![\"\"](\"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-content\/uploads\/2017\/09\/slika_kl-225x300.jpg\")
<\/p>\n<\/p>\n
<\/p>\n
MOJA ZGODBA<\/p>\n
Moje otro\u0161tvo je bilo polno strahu\u2026.dejansko se dolgo \u010dasa nisem mogla spomniti ni\u010desar drugega iz svojega otro\u0161tva kot grozljivega strahu. Strah me je bilo za lastno \u017eivljenje, strah me je bilo za mamo, strah me je bilo za sestre in brata. Nisem upala zaspati, ker sem se bala, da bo nas o\u010de vse ubil. Zve\u010der sem premi\u0161ljevala o tem, kako bi lahko izmaknila no\u017e in ga nesla s sabo v posteljo, da se bom lahko branila. Tam do desetega\u00a0 leta starosti, sem lahko jedla, ko mi je bilo dovoljeno in koliko mi je bilo odmerjeno- velikokrat je to bilo ni\u010d in sem bila la\u010dna ali pa je bilo tisto kar sem jedla v vrtcu in \u0161oli edini obrok v dnevu- bodisi, ker ni bilo kaj dati na mizo ker je o\u010de vse zapil, pozneje pa, ko \u00a0ve\u010d ni pil, pa so bile faze totalne\u00a0 ponorelosti\u00a0 in nam ni dal. Spomnim se dogodka, ko smo dobili obiske in so nam otrokom, prinesli pomaran\u010de. Ko so obiski od\u0161li je o\u010de pomaran\u010de, namenjene\u00a0 nam otrokom\u00a0 razrezal,\u00a0 midve s sestro pa sva jih morale odnesti na\u00a0 gnoji\u0161\u010de, samo da jih ne bi jedli. Velikokrat je naredil tako, da se je on najedel, potem pa hrano za nas vrgel ,samo da nismo jedli. Veliko sem bila tudi tepena in to tako mo\u010dno, da nisem mogla po teden dni v \u0161olo, saj sem bila vsa ote\u010dena od udarcev in v zeleno-vijoli\u010dno-\u010drnih modricah, da se nisem prepoznala, ko sem se pogledala v ogledalo. Namre\u010d, ko je na\u0161ega o\u010deta popadla njegova jeza, je dobesedno ponorel in se za\u010del iz\u017eivljati na nas in je ves svoj bes in jezo zlil na mamo in nas otroke z udarci in trpin\u010denjem. Imel je veliko \u00a0metod mu\u010denja in trpin\u010denja, vse pa so bazirale na ustrahovanju in kazanju mo\u010di na razli\u010dne na\u010dine ali na fizi\u010dnem ali psihi\u010dnem nivoju. Navzven, pred drugimi ljudmi, pa je bil kot med in mleko, prijazen, ustre\u017eljiv, umirjen, deloven,\u2026.\u00a0 \u00a0Celo otro\u0161tvo \u00a0sem bila bolna: imela sem nenehna vnetja grla \u2013angine, kroni\u010dni bronhitis, vnetja mehurja, te\u017eave z ledvicami. Dostikrat sem pobegnila iz vrtca, ko se je bli\u017eala ura odhoda domov, ker sem se bala iti domov, imela histeri\u010dne napade\u2026..pozneje v \u0161oli, pa sem \u017eelela biti nevidna in sem bila najbolj sre\u010dna \u010de me nih\u010de ni\u010d ni vpra\u0161al.<\/p>\n
Ko sem bila stara deset let je moja mama zbrala pogum, in o\u010deta zapustila. \u0160e danes sem ji hvale\u017ena za to odlo\u010ditev, kajti bog ve, kaj bi bilo z nami, \u010de bi ostali. Takrat sem kon\u010dno prvi\u010d v \u017eivljenju\u00a0 \u0161la spat brez strahu, in se najedla do sitega. Nekaj let smo \u017eiveli pri babici potem pa smo se preselili v blok v enosobno stanovanje. \u017diveli smo zelo skromno, moji \u010devlji so bili tako pono\u0161eni, da so imeli luknjast podplat in so moja stopala bila vedno mokra, ko je de\u017eevalo \u2013drugih pa nisem imela. Moji mami ni bilo lahko vzgajati in vzdr\u017eevati \u00a04 odra\u0161\u010dajo\u010de otroke. Z eno delavsko pla\u010do je bilo skrajno te\u017eko. Kot otrok, \u00a0se tega nisem zavedala v polnosti, ampak \u00a0danes si lahko predstavljam, da moja mama najbr\u017e marsikatero no\u010d ni zatisnila o\u010desa od skrbi kako bo nas nahranila in oblekla.\u00a0 Cel \u010das je seveda zaostajala s pla\u010dilom polo\u017enic in imela kredit, ker druga\u010de ni \u0161lo (o\u010de je v podjetju kjer je delal dal odpoved, samo, da ni moral pla\u010devati pre\u017eivnine). Da sem imela knjige\u00a0 in zvezke \u00a0v srednji \u0161oli, sem\u00a0 s sestro \u010dez poletje okopavala sladkorno peso preko Kmetijske zadruge. Sama sem najprej po kon\u010dani osnovni\u00a0 \u0161oli razmi\u0161ljala, da ne bi nadaljevala \u0161olanja, ampak si takoj poiskala slu\u017ebo in tako pomagala mami finan\u010dno, vendar mama tega ni dovolila. Vztrajala je, da grem v srednjo \u0161olo in\u00a0 si pridobim poklic. Izbrala sem triletno\u00a0 tekstilno \u0161olanje, saj je takrat Mura\u00a0 bila veliko podjetje, kjer nas je \u010dakala takoj po \u0161olanju slu\u017eba. Srednje \u0161olska leta imam v zelo lepem spominu, saj sem dobila razredni\u010darko, ki mi je bila kot druga mama, in so\u0161olci smo se\u00a0 zelo lepo razumeli med seboj, bili smo res povezan razred, jaz sem se po\u010dutila varno in sprejeto. V srednje\u0161olskih letih sem nekako prvi\u010d v \u017eivljenju zadihala s polnimi plju\u010di(in zamislite moj kroni\u010dni bronhitis je izzvenel, kar sam od sebe), mladostno, brezskrbno, najstni\u0161ko \u017eivljenje. Vendar so ta tri leta minila kot blisk in kaj hitro me je dohitela vsa realnost tega sveta. Zaposlila sem se v Muri in to je bila tlaka od jutra do ve\u010dera, no\u010dne, vse sobote, \u00a012, 16 urni delovnik na normi- pa lahko re\u010dem ,da je meni \u0161e bilo dobro, saj nisem imela dru\u017eine, otrok, za katere bi morala poskrbeti. Lahko pa si mislite kako je bilo \u017eenskam, ki so imele majhne otroke in jih je po tako napornem delavniku \u0161e doma \u010dakalo delo kuhanja, pospravljanja, u\u010denja z otroki,\u2026. Pogoji dela\u00a0 so bili slabi, odnosi so bili slabi, \u010de si samo odprl usta, pa so ti nadrejeni rekli: ve\u0161 kje je kadrovska- lahko si gre\u0161 po delavsko knji\u017eico.\u00a0 Tako sem ubogljivo delala in bila sre\u010dna, da imam vsaj slu\u017ebo in redno pla\u010do, da lahko pomagam mami pri polo\u017enicah, pa tudi druga\u010de, saj so pri hi\u0161i bili \u0161e trije \u0161oloobvezni otroci.<\/p>\n
Pri 21 letih sem se osamosvojila, saj sem dobila preko stanovanjske majhno garsonjero. Najprej mi ni bilo za iti, saj sem bila zelo navezana na mamo, pa tudi skrbelo me je kako bo mama z eno pla\u010do in tremi otroki, vendar je bila zopet mama tista, ki je rekla: Pojdi \u00a0in si ustvari svoje \u017eivljenje! Mama mi finan\u010dno ni mogla pomagati, sem pa vsak dan \u0161la domov, kjer me je na mizi \u010dakal pogrnjen kro\u017enik, kar je meni pomenilo izredno veliko. Takrat\u00a0 so se tudi \u017ee za\u010dele kazati prve te\u017eave z bratom, ki je zelo pogre\u0161al mo\u0161ko avtoriteto, o\u010detovske vloge, pa mu seveda mama ni mogla nadomestiti(vsi, ki ste samohranilci zelo dobro razumete o \u010dem govorim) in tako je zapadel v dru\u017ebo starej\u0161ih fantov, bil zelo vodljiv ,kar je na koncu pripeljalo do tega, da je stopil v peklenski svet drog. Mama in tudi mi vsi ostali ,smo zelo trpeli zaradi vsega kar se je dogajalo z bratom v \u010dasu njegove odvisnosti, ki je trajala ve\u010d kot deset let. Bili smo pri\u010da marsi\u010demu, v nenehnem strahu da bo umrl, najhuj\u0161e pa je, ko gleda\u0161 \u010dloveka, ki ga ima\u0161 rad kako trpi in se uni\u010duje, pa mu ne more\u0161 pomagati.<\/p>\n
Pri 22 sem se poro\u010dila; z Davorjem sva \u017eivela skromno, dolgo nisva imela postelje in sva spala kar na tleh na \u017eimnici, a sva bila kljub skromnemu \u017eivljenju \u00a0sre\u010dna ,mlada, zaljubljena, vse to nama je bilo romanti\u010dno \u2026\u2026<\/p>\n
Pri \u0161estindvajsetih sem odprla podjetje \u2013 razna\u0161ala sem \u00a0\u010dasopis in \u010distila. Lahko re\u010dem, da sva delovna kot sva, poslovno\u00a0 hitro napredovala\u00a0 in se mi je pri delu pridru\u017eil tudi Davor. Vendar sva se \u00a0kljub delovni vnemi ves \u010das vrtela v za\u010daranem krogu v katerem je dela bilo dovolj, denarja pa premalo. Na \u00a0eni strani, nisva znala postaviti realne in po\u0161tene cene za svoje delo, saj sva se bala da ne bova imela dovolj dela, po drugi strani pa \u00a0zaradi nepla\u010dnikov- podjetij, ki so \u0161la v ste\u010daj in med ostalimi tudi nam ostala dol\u017ena za opravljene storitve. Seveda dr\u017eavo to ni zanimalo in je pri\u010dakovala da so prispevki in davki popla\u010dani. Vendar sva vztrajala in se borila na trgu, tako kot vsi ostali\u2026.<\/p>\n
Leta 2007 pa sem do\u017eivela\u00a0 zame hud \u017eivljenjski udarec, ki je moje \u017eivljenje pretresel do temeljev, mene pa popolnoma sesul \u2013umrla mi je mama. Zelo sem bila povezana s svojo mamo in zelo sem bila navezana nanjo. Ko je umrla, se mi je dobesedno sesul svet, saj sem jo vedno \u010dutila kot neko varnost, kot osebo, ki me je razumela in kateri sem se lahko zaupala brez strahu, da me bo obsojala. Vedela sem, da me mama ima rada in sprejema tak\u0161no kot sem. \u00a0Z njeno smrtjo, je z vso silovitostjo butnil na povr\u0161je moj ranjen otrok, moj zapu\u0161\u010deni otrok, vsa moja dolgo zadr\u017eevana in potisnjena bole\u010dina. \u010cutila sem, da sem izgubila \u00a0tisto vez, ki me je varovala in \u0161\u010ditila od otro\u0161tva. Maminega odhoda nisem in nisem mogla preboleti, nikakor nisem mogla sprejeti, da me je zapustila. V sebi sem stra\u0161no trpela,\u00a0 kot robot sem izpolnjevala\u00a0 svoje vsakodnevne obveznosti v sebi pa sem umirala, jokala\u00a0 za mamo, po\u010dutila sem se kot, da del mene manjka, kot da od njene smrti naprej nisem ve\u010d popolna in cela. Kar nekaj let sem se tako mu\u010dila sama s sabo, dokler leta 2012 nisem zmogla ve\u010d. Enostavno sem ostala popolnoma brez mo\u010di za karkoli, \u017eivljenje mi ni imelo nobenega smisla ve\u010d, za posel mi je postalo popolnoma vseeno \u2026. in takrat sem poiskala pomo\u010d- odlo\u010dila sem se\u00a0 za energijsko zdravljenje, za\u010dela sem brati knjige, za\u010dela sem obiskovati delavnice samopomo\u010di, in tako korak po korak za\u010dela zdraviti svoje ranjeno srce, zdraviti svoje travmati\u010dno otro\u0161tvo, spreminjati vzorce in prepri\u010danja po katerih sem \u017eivela in delovala, in skozi samo raziskovanje za\u010dela odkrivati svoje talente, darove, spoznavati, da sem veliko ve\u010d kot sem mislila, da sem. Moja pot zdravljenja, je znotraj mene v parih letih\u00a0 spro\u017eila tako\u00a0 transformacijo, da \u0161e danes v\u010dasih kar odprtih ust opazujem samo sebe in se spra\u0161ujem: \u00a0Klaudija, pa kaj si to res ti, kje si se skrivala vsa ta leta? Ja vse to sem jaz; pa \u00a0\u0161e veliko ve\u010d. \u017dal sem veliko let bila skrita in potisnjena v nek tema\u010den kot pod \u00a0debelimi plastmi ranjenosti, bole\u010dine, strahu, jeze, ob\u010dutka nevrednosti, ob\u010dutka nemo\u010di, razo\u010daranja, ujeta v prepri\u010danja in vzorce, ki so mi jih dali star\u0161i, vrtec, \u0161ola, dru\u017eba.<\/p>\n
Ampak enkrat, ko sem plast za plastjo za\u010dela zdraviti vso to bole\u010dino, vse te udarce in rane, odstranjevati\u00a0 vsa prepri\u010danja, ki so dejansko bila moje omejitve, sem\u00a0 z vsakim dnem postajala bolj mo\u010dna, mirna v srcu, tolerantna, hvale\u017ena,\u00a0 bila pripravljena odpustiti, se za\u010dela imeti rada tak\u0161na kot sem, za\u010dela dopu\u0161\u010dati, da izpod povr\u0161ine obstaja \u0161e nekaj dosti ve\u010djega in\u00a0 lep\u0161ega. Za\u010dela sem pisati, se izra\u017eati na glas, brez strahu, da bom uti\u0161ana z udarci. Za\u010dela sem vsak dan vedno ve\u010d \u00a0\u017eiveti sebe. Za\u010dela sem odkrivati, da lahko pomagam, da je vse to kar sem do\u017eivela, imelo nek smisel, nek vi\u0161ji namen, da mi je dalo empatijo in so\u010dutje in dovolj ljubezni, da lahko pomagam vsem tistim,\u00a0 ki so trpeli in bili ranjeni kot otroci in tudi odrasli ljudje\u2026 Na svoje otro\u0161tvo danes gledam druga\u010de in ga tudi do\u017eivljam druga\u010de. Spomnim se igre s sestro,\u00a0 s sosedovimi otroki, plezanja po drevesih, igranja med dvema ognjema, balinanja,\u2026 vseh tistih lepih trenutkov, ki so dolga leta bili skriti pod plastjo udarcev, solz in bole\u010dine.<\/p>\n
Zdaj tudi vem, da je vse moje zunanje do\u017eivljanje in dojemanje\u00a0 sveta-\u00a0 kot nevarnega, neljube\u010dega, sovra\u017enega okolja, polnega krivic in trpljenja\u00a0 v veliki meri\u00a0 bilo pogojeno z dogodki in izku\u0161njami iz mojega otro\u0161tva. Moj notranji svet poln\u00a0 bole\u010dih spominov, ran, poln nemo\u010di majhnega otroka\u00a0 in razvrednoten vsega dostojanstva, se mi je zrcalil v odraslem \u017eivljenju skozi odnose in izku\u0161nje, vendar le zato, da me je spodbudil in pripravil do tega ,da sem za\u010dela skozi\u00a0 samo raziskovanje -zdravljenje\u00a0 spoznavati svojo lastno bit, lastno vrednost, – ter\u00a0 vrednost vseh dosedanjih izku\u0161enj in razumevanje le- teh.<\/p>\n
Danes vodim meditacije, delavnice, individualne terapije in svetovanja in zame je to kot \u010dude\u017e. Na nobeno delavnico nisem \u0161la z mislijo da bom pridobila certifikat.\u00a0 Kje pa! Velikokrat nisem niti vedela, da bomo certifikat dobili! Moj edini motiv je bil, da pomagam sebi, da bom jaz dobro, da ozdravim nekaj znotraj sebe, kar me omejuje in povzro\u010da bole\u010dino. Vendar sem kot pridna u\u010denka upo\u0161tevala predano znanje, ki sem ga pridobila in ga vpeljala v svoje vsakodnevno \u017eivljenje, ter tudi za\u010dela deliti med druge. Danes je edino vpra\u0161anje, ki si ga postavim vsako jutro:\u00a0 Kako lahko jaz s svojimi mislimi, besedami in dejanji obogatim in izbolj\u0161am svet v katerem \u017eelim \u017eiveti?<\/p>\n
VSI SMO ENO IN POVEZANI MED SEBOJ \u2013 to ni nekaj, na kar bi \u010dlovek imel vpliv, tak\u0161en je zakon Univerzuma, ki velja za vse ljudi. Tako kot je resnica tudi ta, da smo vsi duhovna bitja, pa naj\u00a0 verjamemo v angele ali pa ne, naj verjamemo v alternativo ali pa ne, naj verjamemo v Boga ali pa ne. Enostavno tako je.<\/p>\n
Moje zgodbe ni konec, kje pa!\u00a0 \u017divljenje pi\u0161e najrazburljivej\u0161e romane in jaz se veselim vsakega novega dne. \u00a0Na \u017eivljenje gledam kot na razburljivo dogodiv\u0161\u010dino, potovanje, ki zna biti nepredvidljivo, na trenutke naporno, vendar isto\u010dasno skrajno zanimivo in enkratno do\u017eivetje. Ko se ozrem okrog sebe vidim vse, saj nisem slepa, ampak jaz sem tista, ki izbiram komu in \u010demu bom namenila pozornost, kako se bom odzivala na vse, kar me obdaja in tvori mojo zgodbo. Ko mi pride \u00a0kdo na delavnico ali pa individualno svetovanje in vpra\u0161a: \u00bbpa toliko let \u017ee delam na sebi, kdaj bo enkrat konec\u00ab je moj odgovor slede\u010di: Dragi moji, nikoli ni konec . Evolucija Zmelje, Vesolja, na\u0161e Zavesti\u00a0 -to je neprekinjen in ve\u010den proces, ki se odvija v\u010dasih\u00a0 hitreje in v\u010dasih po\u010dasneje, vendar se dogaja ves \u010das. Na nas je samo ,da sledimo temu procesu in da se potrudimo, da v danem trenutku naredimo najve\u010d kar moremo in se na ta na\u010din izognemo ponavljanju u\u010dnih lekcij\u2026..<\/p>\n
Na svoje \u017eivljenje,\u00a0 danes gledam z neizmerno hvale\u017enostjo. Imam streho nad glavo, ljube\u010do dru\u017eino, majhen a dragocen krog pravih in iskrenih prijateljev, pri svojem delu pa\u00a0 spoznavam\u00a0 vedno nove ljudi in spletam nove dragocene vezi, ki bogatijo moje \u017eivljenje in me u\u010dijo, da ostajam odprt, so\u010duten in razumevajo\u010d \u010dlovek.<\/p>\n
In najva\u017enej\u0161e? IMAM SEBE. \u00a0Ne primerjam se ve\u010d z drugimi, ne i\u0161\u010dem zunaj sebe potrditve o lastni vrednosti. Ne i\u0161\u010dem in ne hrepenim po tem da mi drugi govorijo in ka\u017eejo da sem vredna ljubezni in dober \u010dlovek. \u017de dolgo ve\u010d ne dovolim, da me drugi teptajo in ukazujejo in govorijo kako naj \u017eivim svoje \u017eivljenje. Upam povedati na glas, kaj mislim in se znam postaviti sama zase.<\/p>\n
Tukaj sem in se ne skrivam.\u00a0 In vsakemu lahko re\u010dem na glas, kajti govorim in delujem na podlagi lastnih izku\u0161enj: da se , transformacija vsakega posameznika je mo\u017ena in dosegljiva, ampak zanjo je potrebna mo\u010dna odlo\u010ditev in \u00a0iskreno soo\u010danje – v prvi vrsti s samim seboj.<\/p>\n
Iz srca, Klaudija<\/p>\n
<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
MOJA ZGODBA Moje otro\u0161tvo je bilo polno strahu\u2026.dejansko se dolgo \u010dasa nisem mogla spomniti ni\u010desar drugega iz svojega otro\u0161tva kot grozljivega strahu. Strah me je bilo za lastno \u017eivljenje, strah me je bilo za mamo, strah me je bilo za sestre in brata. Nisem upala zaspati, ker sem se bala, da bo nas o\u010de Read More<\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":[],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/44"}],"collection":[{"href":"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=44"}],"version-history":[{"count":6,"href":"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/44\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":203,"href":"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/44\/revisions\/203"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/www.drustvo-rast.com\/sepet-duse\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=44"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}